Zakonca Rozman: Od prvega trenutka smo družina

S svojo zgodbo, ki sta jo zapisala v knjigi Srce bije v dvojini, želita pomagati vsem, ki razmišljajo o posvojitvi, in širiti vrednote sobivanja z drugačnostjo in drugačnimi. Njuna zgodba, intimno osebna in univerzalno človeška obenem, je zgodba o pogumu, odločnosti in vztrajnosti, hkrati pa razkrije njuna najgloblja hrepenenja in ranljivost. 

Alenka, o otroku ste začeli razmišljati razmeroma pozno. Se vam zdi, da je pozno materinstvo pri nas še vedno tabu? 

Alenka: V življenju imamo veliko različnih vlog in biti mama je ena od teh vlog. Ali jo uresniči ali ne, je odvisno od vsake posameznice. Za pozno materinstvo je zagotovo več razlogov, pri meni je bilo odločilno to, da sem čutila, da za to, da si ustvarim družino, potrebujem partnerja. 

V knjigi sta zapisala, da sta se za otroka odločila, da bi dala življenju globlji smisel?

Igor: Ja, oba sva v življenju prispela do točke, ko sva imela vsak svojo kariero, materialno sva bila preskrbljena. Odločala sva se, ali bova začela igrati golf, ali je najin cilj čim več kolesarskih in planinskih izletov, ali pa bova zasukala življenje v drugo smer in ga oplemenitila z otrokom. In izbrala sva starševstvo. 

Ko sta se odločila za posvojitev, sta si določila posvojitvena pravila. Katera? In kako hitro sta jih prekršila?

Igor: Ja, imela sva tri pravila. Želela sva posvojiti dojenčka, da bi bil morebiten negativni vpliv okolja, v katerem je odraščal, čim manjši. Nisva imela dovolj poguma niti ne znanja, da bi posvojila in pravilno vzgajala starejšega otroka. Drugo pravilo je bilo, da mora biti otrok zdrav. Vem, da se nekateri starši spoprimejo tudi s tem, ampak midva nisva verjela, da imava toliko moči, da bi življenje posvetila otroku, ki bi bil resno bolan. Zadnje pravilo je bilo, da otroka ne želiva vzeti iz rok roditeljev. Želela sva siroto. Mislila sva si: »Na svetu je toliko sirot, ki nimajo nikogar, ki bi skrbel zanje. Ni vrag, da nama sreča ne bo naklonila posvojiti eno od njih.«
Ampak to so bila prva neuka razmišljanja, pravila sva potem počasi spreminjala, topila so se kot vosek na soncu in na koncu sva prav vsa pošteno prekršila. Pravzaprav so bila ta pravila bolj nekakšen začetni cilj, ki sva si ga zastavila in ga po poti postopoma preoblikovala. 

V začetku sta želela posvojiti otroka v Sloveniji, a sta hitro spoznala, da bo to težko. Zakaj?

Alenka: Sirot v Sloveniji skoraj ni. Politika centrov za socialno delo bolj kot posvojitve spodbuja sistem rejništva. Poleg tega zaradi starosti – Igor je imel takrat 53 let, jaz 40 – nisva imela časa čakati več let na ponujeno priložnost posvojitve v Sloveniji. Hitro sva spoznala, da se nama odpira pot do otroka edinole preko mednarodne posvojitve.

Potem sta poskušala posvojiti v Gani, žal neuspešno. 

Alenka: Če se odločiš za mednarodno posvojitev, si, potem ko v Sloveniji pridobiš mnenje Centra za socialno delo, prepuščen sam sebi. Obstaja pa neformalna mreža ljudi ‒ vprašaš, ali kdo koga pozna, ki je posvojil iz te in te države. Na ta način sva midva prišla v stik s Slovenko v Gani, ki je pri posvojitvi pomagala že več parom. Žal se pri naju ni dobro končalo.

Igor, v knjigi pišete, da so spodleteli poskusi posvojitve v Gani še posebno prizadeli vas. 

Res je, nekajkrat sem bil zelo razočaran. In nisva poskušala samo v Gani, tudi drugje. Vzorec je bil povsod podoben. Ko dobiš kontakt s posrednikom, ti najprej pošlje fotografijo ljubkega otroka z obljubo, da bo do posvojitve prišlo kar se da hitro. Ko sva dobila sliko, sem takoj začutil, tole je pa moj otrok. Ampak v najinem primeru se je nekajkrat zgodilo, da je slika prišla in jaz sem se čustveno takoj navezal na otroka na sliki. Potem pa se je izkazalo, da otroka s slike ne moreva posvojiti. 

V neki točki ste celo rekli: »Ne grem se več. In pika.« In potem ste vi, Alenka, sami peljali ta voz naprej? Kako je bilo to za vas?

Alenka: Sem človek, ki ne odneha. In na najini poti sem nekaj časa vztrajala jaz, nekaj časa pa Igor. Pokazalo se je, da je trdno partnerstvo ključno. Po tistem, ko je Igor rekel, da se ne gre več, in sva se o tem pogovorila, sem se mogoče včasih počutila osamljeno, ampak ko zdaj pogledam nazaj, nimam več tega občutka. V tistem trenutku je bilo Igorju preprosto dovolj, jaz pa sem šla naprej. In v drugih trenutkih, ko je bilo meni težko, je prevzel vajeti Igor. Ne bi nama uspelo, če ne bi bila drug drugemu v oporo.
Igor: Ravno to sva hotela sporočiti z najino knjigo – da si morata partnerja, ki sprejmeta odločitev za posvojitev ali stojita pred katero koli drugo pomembno odločitvijo, zaupati in si stati ob strani. Vedno so vzponi in padci, in ko sem bil jaz na dnu, je Alenka vlekla voz in obratno. Res pa je, da nihče od naju nikoli ni stopil s tega voza.
Alenka: Najina zgodba je zgodba neke odločitve, ki je lahko v navdih tudi drugim. 

Alenka, v knjigi Srce bije v dvojini omenite trikotnik zaupanja, ki je bil ključen, da sta z Igorjem prišla v Gvinejo Bissau in od tam v Slovenijo pripeljala sinova?

Alenka: Ja, trikotnik zaupanja je načelo poslovnega združenja, katerega članica sem: jaz zaupam sočlanu, zato sem ga pripravljena priporočiti, njegova stranka zaupa meni, zato je pripravljena sprejeti mojega sočlana. Nekemu sočlanu sem ob kavi zaupala, da ne morem imeti otrok in da z Igorjem iščeva pravi stik za posvojitev iz Afrike. Povedal mi je, da pozna družini, ki sta posvojili otroke z Madagaskarja in iz Gvineje Bissaua. Čez nekaj dni sem že dobila telefonske številke družine, ki je posvojila otroke iz Gvineje Bissaua. Ključno pri vsem tem je bilo, da je on meni zaupal. In da je ta par zaupal nama. 
Igor: In ta par nama je bil v oporo ves čas do dneva, ko sva Izaqueja in Jacója pripeljala v Slovenijo. 
Alenka: Kot posvojitelj doživljaš stvari, ki jih tvoji bližnji in prijatelji preprosto ne razumejo, kot jih razume kdo, ki je šel sam skozi to. Družinski člani so pogosto polni skrbi, imajo svoja prepričanja, s svojo prtljago čustev in strahu obremenjujejo še tebe. Zato je izredno dragoceno, če imaš v času do posvojitve v oporo koga, ki je že posvojil otroka.

Najprej so vama v posvojitev ponudili enega od dvojčkov? 

Igor: Dobro se še spominjam, takrat sva bila na dopustu, kolesarila sva po Provansi, ko je prišel SMS: Imamo fantka dvojčka, lahko posvojita enega. Jaz sem bil takrat ravno v fazi zanikanja in sem rekel Alenki: Glej, na dopustu sva, o tem bova razmislila in odgovorila, ko prideva domov. Ampak takoj mi je začelo v duši kljuvati, kako lahko posvojiva le enega od dvojčkov. In ko sva doma odprla to temo, sva se samo spogledala in sva vedela, da bova vprašala, ali lahko posvojiva oba. In kmalu so nama odgovorili, da lahko. Strašno bi nama bilo posvojiti le enega in bi mu morala čez čas povedati, da ima nekje na svetu, morda celo v Sloveniji, brata dvojčka. Na koncu pa sva tako ali tako izvedela, da zakoni Gvineje Bissaua določajo, da se lahko dvojčka posvoji samo v paru.

Kako v Gvineji Bissauu gledajo na belce, ki želijo posvojiti njihove otroke? Kakšen je njihov odnos do posvojitve?

Igor: Po mojem vedenju v marsikaterem okolju, še zlasti v afriških in muslimanskih državah, na posvojitev gledajo precej drugače kot na Zahodu. Pri nas posvojitev pomeni, da otroka vzameš k sebi, ga sprejmeš v družino, da postane tvoj, v Afriki pa otroci nekako bolj pripadajo skupnosti. Ko starši oddajo otroka, to storijo z mislijo, da ga dajejo v okolje, kjer bo bolje uspeval, kjer mu bodo omogočili nekaj, česar mu oni ne morejo. 

Koliko svojih posvojitvenih pravil sta »kršila« v tem primeru?

Igor: Kot sem že povedal, pravila so se topila kot vosek na toploti. Prvo posvojitveno pravilo, da želiva posvojiti dojenčka, sva nekako preoblikovala ob spoznanju, da do prvega leta starosti s testi ni moč zaznati vseh bolezni. In ena od bolezni, ki je v Afriki zelo pogosta, je aids, pa tudi hepatitis, in ti testi so pri dojenčkih nezanesljivi. Zato sva to pravilo preoblikovala v željo posvojiti otroka med 1. in 2. letom starosti. Pri tretjem pravilu ‒ da želiva posvojiti siroto ‒ je bilo tako, da so nama posredniki ponujali v posvojitev le otroke, ki so imeli roditelje. Po presoji sva sklenila, da je to morda v korist tako nama kot otroku. Tolažila sva se z razmislekom, da bova mnogo lažje vzgajala otroka, ki je bil od prvega dne življenja deležen skrbne nege ljubečih staršev, kot otroka, ki je odraščal v sirotišnici. Drugo pravilo – zdrav otrok – pa sva morala na kraju samem na novo opredeliti: bila sva prepričana, da v Gvinejo Bissau potujeva po dva zdrava otroka, čeprav so nama povedali, da živita v težkih socialnih razmerah. Ko sva prišla tja, se je izkazalo, da to pomeni podhranjenost na robu preživetja. Po vrhu vsega so testi pokazali, da ima eden od njiju malarijo.

Zelo hitro sta se morala odločiti, ali bosta otroka vseeno sprejela k sebi. Ste se pri tem lahko zanesla tudi na stroko iz Slovenije?

Igor: Imela sva le nekaj ur, da se odločiva. Bila sva popolnoma nepripravljena na podhranjenost. Danes se nama zdi, da bi mogoče lahko vsaj pomislila na to. Povprašala sva vse nama znane zdravnike v Sloveniji, kako huda podhranjenost vpliva na razvoj otroka. Nihče ni imel dovolj znanja ali izkušenj, da bi nama dal lahko kakršen koli nasvet. Na srečo sva našla nekaj internetnih virov, ki so nama dali upanje, da se bova prav odločila. 

Dvojčka sta v Slovenijo pripotovala kot Žak in Jakob, danes pa sta Izaque in Jacó. Kakšna je zgodba o tem?

Igor: Žak in Jakob ju je v resnici poimenoval najin stik iz Gvineje Bissaua že v prvih SMS-ih. Midva sva bila od začetka odločena, da posvojencu rojstnih imen ne bova spreminjala. Ko smo z odvetnikom pripravljali dokumente, se je izkazalo, da nihče od nas ne ve, kako se pravilno črkuje Izaque in Jacó. Slišali smo namreč, da so ju tako klicali. Bala sva se imeni zapisati fonetično, da ne bi prišlo v posvojitvenih dokumentih do kakšne birokratske zmede. Zato sva ju v dokumentih preimenovala v Žak in Jakob, vendar samo za toliko časa, da sva ju pripeljala v Slovenijo. Imata pa fanta, zanimivo, še imeni njunega plemena Balante. Izaque se imenuje Funghane (Pomagajte mi/Naj te bogovi spremljajo), Jacó pa N'ghala Abene (Hvaležen bogu). 

V odnosu med staršem in otrokom pogosto govorimo o brezpogojni ljubezni. Je enako v odnosu do otroka, ki ni tvoje krvi?

Alenka: Težko odgovorim na to, ker nimam primerjave. Moje vodilo je ves čas bilo, da bom, ko bom videla sliko, takoj vedela, ali je to moj otrok. Ali ga bom lahko objela ali bom imela kakšen zadržek.
Igor: Imam dva odrasla sinova. Moja očetovska čustva do njiju se v ničemer ne razlikujejo od tistega, kar čutim do Izaqueja in Jacója. Je pa ena temeljna razlika: pri posvojenem otroku ne moreš iskati lastnosti, ki si jih z geni prenesel nanj. Prihranjeno nam je včasih tudi zoprno ugotavljanje, komu od staršev sta bolj podobna. (smeh) 
Alenka: Po drugi strani pa nama fanta vseeno nastavljata ogledalo, tako kot ga vsak otrok svojim staršem. 

Ali sta bila kot posvojitelja bolj negotova v starševski vlogi ali mogoče celo bolj pripravljena kot starši, ki sem jim otrok rodi? So vama priprave, razmišljanja, pogovori pomagali, da sta se pozneje bolje znašla?

Alenka: Pri vzgoji, tako kot na drugih področjih, vedno naletiš na situacije, ki jih nisi pričakoval, za katere sploh nisi pomislil, da boš naletel nanje, tako da stoodstotno pripravljen nisi nikoli. Vsi pogovori, ki sva jih imela, in priprave na posvojitev so bili koristni, ker sva o določenih temah temeljito razmislila. Pomembno se mi zdi, da si na vprašanja o posvojitvi odgovorim, preden me otrok o tem vpraša. O tem se z Igorjem veliko pogovarjava. 
Igor: Jaz lahko povem z drugega vidika. Posvojitev ni nekaj, kar bi se zgodilo hitro. Treba je sprejeti celo vrsto skupnih odločitev, zgraditi trden partnerski odnos in posredno se s tem tudi pripravljaš na starševstvo. Verjamem, da naju je z Alenko to obdobje okrepilo. Ko sta otroka prišla, sva bila zelo enotna. To je pri vzgoji zelo pomembno, saj otroci hitro najdejo in občutijo razpoke v odnosih staršev.

Kakšni so bili prvi meseci po tem, ko sta otroka pripeljala v Slovenijo?

Igor: Čudoviti. Najbolj mi je v spominu ostal trenutek, ko sta sedela za mizico, vsak v svojem triptrap stolčku, in sta dobila za malico košček kruha. Seveda sta malo podrobila, ampak ker sta imela takrat še zelo močan spomin na lakoto, sta z drobnimi prstki kot s pinceto pobrala čisto vse drobtinice do zadnje. 
Alenka: Vem samo, da sem imela od prvega trenutka občutek, da smo družina.

Ste imeli oziroma še imate domačo žival?

Alenka: Ja, imela sva psičko, ki je z nami še danes. Ravno v času, ko sva pripeljala Izaqueja in Jacója, je imela navidezno brejost in ju je takoj vzela za svoja, kot bi bila njena mladička. Pred tem je bila zelo mirna, ko pa sta prišla Izaque in Jacó, je postala zaščitniška. Na sprehodih je na mimoidoče ves čas renčala. Ni se ločila od njiju, še celo v posteljo je hotela z njima.

Kako sta vajini družini sprejeli nova člana?

Igor: Pred posvojitvijo sem bil deležen nekaj pomislekov v smislu: Igor, a si dobro premislil, v kaj se podajaš? Ko smo pripotovali iz Bisssaua, nas je vsa družina pričakala z dobrodošlico. Otroka sta šla iz rok v roke in v hipu postala ljubljena člana družine. 
Alenka: Lepo sta bila sprejeta tako v družini kot širše, tudi med vrstniki.

Kaj bi svetovali parom, ki se odločajo za posvojitev?

Alenka: Vsekakor naj bo njihovo partnerstvo čvrsto in odločitev o posvojitvi medsebojna. Najina izkušnja je, da nobena stvar ni taka, kot se zdi na prvi pogled. Veliko sva se pogovarjala, da sva bila pripravljena na raznovrstne izzive. Poznava nekaj parov, ki so posvojili otroka, in niti ena zgodba ni enaka drugi. Ne poznava pa nobenega para, ki na poti posvojitve ne bi naletel na ovire. Pri vsaki oviri je trdnost odločitve vsakokrat znova na preizkušnji. V knjigi sva opisala najino zgodbo. Morda bo komu v spodbudo, da bodo zmogel preko preprek tudi v najtežjih trenutkih. 

Kako to, da sta se odločila povedati svojo zgodbo?

Igor: Ko sva se prvič vračala iz Gvineje Bissaua in sva imela na letališču v Casablanci nekaj ur časa, sva si rekla: »Pa saj to je nemogoče. Kar se nama je zgodilo, se vendar dogaja v filmih, to ni resnično življenje. To morava zapisati, deliti z drugimi.« In tako sva med čakanjem na letalo na tablici naredila prve zapiske. Nekaj časa je ostalo pri tem, dokler ni Alenka dala pobude, da bi knjigo dokončala. Sklenila sva, da bova ob zgodbi o posvojitvi opisala tudi svoja čustva, kaj se je dogajalo v partnerskem odnosu med nama in o sprejemanju odločitev. Verjameva, da sva zapisala družinsko zgodbo skozi moški vidik, ženska čustva in ganljivo zgodbo afriških korenin.